Obnovljeno: 5.12.2001

Tko. Bli smo,  fotke so pa tle. Prosto po Admiralu je zgodba potekala nekako precej podprta z maligani. Po dolgi in naporni noči z vmesnim pristankom na Susku, je padla odločitev za izlet do Silbe. Letel je po luftu ( tko kt zmrom press ), še Helga se je odločila, da bo postavila hitrostni rekord in presegla 8 vozlov, vseeno pa za Ošpico zaostala za 15 minut. Ja, burja je pa res fletn veter. Pa še hitr kam prideš.

Čeprav znabiti, da te potlej tud mal glava boli ( valjda od vetra  press ). Ampak en pirček vse zrihta in porihta, čeprav je treba glavo vkup držat, da ne pade z ramen.

Na veliko veselje vseh Oropiležev, smo na poti na Molat prestregli OroBožička, ki nam je strumno zaigral tišino (sam da pozira press), zaradi strahu, da se ga otroci ne bi bali, ga bomo pa na praznovanju OroBožiča vseeno zamenjali z OroBožičko.

No -  v hudem brezvetrju se tudi božiček ni želel odpihnit z ladje ( pretežak press ) in se je dal prepeljati do naslednje postaje.

Na otok Molat smo prispeli ravno še dovolj zgodaj, da smo ujeli tale kič. Nič hudega sluteča obarica, ki se je pripravljala na Ošpici, se ni  dala motit in je umirjeno brbotala še naprej. Ni bla še čist ziher, kaj jo čaka.

Ob dveh takile prijateljčkih se še obarica ogreje kar sama od sebe. Na žalost vseh, predvsem pa same obarice, je storila žalostni konec v naslednjih nekaj minutah, ko se je je polotila jata sestradanih oropiležev.

Tukaj je bla že v zadnjih vzdihljajih, tik preden sta ji zadnji udarec zadali OroBožički z Ošpice.

Ko so bili želodčki polni, se je spodobilo tudi kakšno zapet, zato pa so potreben obsežne pevske vaje. Prvi poskus fušanja je prbližno uspel,

in sicer tako, da se je od groze zvrnil prvi pevec OroHimne. No ja, ne samo od groze. Od tukajle naprej se ni več pošteno pobral. 

Po dolgi in naporni poti na Unije in prekrokanem večeru na Unijah je John zjutraj začudeno strmel v plastenko in se spraševal, le kakšni maligani so pa skriti tlele noter. Kakšen je bil rezultat poskušanja naj ostane rajš skrito očem.