Burje je kaj kmalu tako začela nažigat,

da je preračun hitrosti pokazal, da smo lahko v uvalči Mir v dobrih treh urah,

še pregled kart, da se dokončno poskušamo izgubit, pa mso že tle.

Malo sovežitve pred pristankom ne škoduje,

sploh pri lokalnem Borisu, s katerim je NajOroKuhar star znanec.

V čakanju na Dozo, ki se za tole varianto ni odločila nam je padla na glavo tud kakšna še posebje pametna v stilu Kupiš ciglu?

z obveznim fotografiranjem na pečinah in

kič nad pečinami.

Naslednji dan pa v hudem brezvetrju  kar nazaj  proti Silbi.