Hja, ob malce okrnjeni udeležbi je tud tole za nami. Poškodovanih ni  blo, napol mrtrvih tud ne, mačke smo pregnali, žolne pa poslali nazaj na ćolne.  Po napornem zbiranju,  nam je le uspelo sestavt posadke in se, z vsemi zalogami vred, skotalit v čolne. 

Kar takoj smo povedli in z hudimi napori uspeli obdržat vodstvo.

Eto do prvega mostu smo že - nagrada je bla bograč, zdej pa še 20 km za končno zmago - 15 l cvička :)))

Vmes so nas napdali podivjani albatrosi, ki so mirno pluli proti toku.

Na srečo sta nas rešila tale dva klena albatros pastirja. Mejčken sta sicer morala ritke zmočit, ampak sta prežvela. Za nagrado, jima ni blo treba veslat.

Kot tile ostali garači.

Naš skiper je samo mirno prenašal naše veslaške spretnosti,

ki mu jih je uprizarjala vsefa hudega vajena posadka. Upam, da v hudo razburkani vodi ni noben kozlal.

Mimogrede smo si uspeli ogledat tudi privat terme, a so se vsi prestrašili,

ko so zagledali, v kaj te lahko prevelika doza termalne vode spremeni.

Pobegnili smo rajš naprej za naslednji ovinek, pa še ene par ovinkov naprej.

Po naporni plovbi je blo treba še bograč ujet, oh pardon, tole je že po jedi. Nismo ga lovili z lokom, ker bi najbrž ostali lačni.

Sploh ob takemle sofisticiranem merjenju. A, snajperist, a?

Sodnici sta se ob tekmi hudo namučili preštevat mikrozadetke. Odločitve so ble res težavne.

Hopla - tkole hitro nas je presenetila večerna meglica. In smo moral zapustit piknik plac.

Pristali smo pa v gostilni Vovko, kjer smo se še malce razživeli,

pregledali (od zelo blizu), če so Nini lepo zašili brado in slikali

največ novink na kupu, kar smo jih uspeli dobit.

Dobro smo prošli, glede na osip prijavljenih, a ne, Dama :)))

 Nazaj na Domačijo.  Ne več aktualno vabilo.