12., 13., 14. MAJ 2006 — PETEK, SOBOTA, NEDELJA

Pristanišče: PORTO CARRAS
Izpluli: sobota 17.00
Dnevna etapa: 82 n/m
Cilj poti: SKYROS (Linaria)
Porabljen čas: 14 ur ; z jadri 2 uri – na motor 12 ur
Povprečna hitrost: 7 knt;

Posadka: Navtična Sekcija Oropile z imenom MALAKA (v nadaljevanju NSO )
ALEŠ N. , MARE R. – skiperja; RADO – faktor stabilnosti , SIMONA B., MARTINA, ROMANA, NINA, DAXI – divje mornarke, MIMI – brodski štakor,.

PETEK, 12. 05. 2006

Štart pred TRTO ob 21.45.
Razpoloženje, kljub pričakovano dolgi vožnji je v vzponu. Popijemo eno pivičko za začetek avanture, se pozdravimo tudi z Hlodom in Arvajem, ki sta nas prišla odpravit, da ne bi slučajno zaradi hudega domotožja odpovedali ekspedicijo. Komaj, res komaj, smo se odtrgali od njiju in se z grozno muko odpeljali Grčiji naproti.
Kombi je super. Prigospodarila ga je Simona. Posadka se počuti izvrstno. Prvi del poti nas vozi Mare R. Pot nas kot dobre bivše pionirčke vodi po cesti »bratstva in jedinstva«, čez Hrvaško, Srbijo in Makedonijo. Zanimivo doživetje.
Komunikacija na meji poteka nekako v tem stilu ( oropilskem press :)))
– Policaj: Koliko vas ima?
– Mare R.: U Grčku.
– Policaj: ?!? Kamo putujete?
– Mare R.: Pa devet, mislim, da devet.
– Policaj: Dajte mi molim vas pasoš.
– Mare R.: (nam) P… zdej nas bodo pa j…
– Policaj: Pa vas je devet!!!
– Mare R. Pa, rekao sam vam!
– Policaj: E, pa ne može to tako. To je previše. Što čemo sada….itd

Komunikacija na avtocesti pa je glede na to, da so nas vseskozi rubili za cestnino ( preračunano v tolarje je bilo od Beograda do konca (Leskovac), cirka 9.000 SIT-kov v eno smer) izgledala nekako takole:
– Mimi: Pa čekajte malo, to je malo mnogo, a pod što mi spadamo?
– Avtocestar: Pa vi ste u najvišem razredu, žao mi je.
Grede nazaj ( Mimi je mal pozabil):
– Mimi: Pa to je stvarno mnogo, U kojem smo mi to razredu?
– Avtocestar: Pa vi ste minibus…

In tako se je naš minibus prav bogato vozil po Srbiji… ( brača Krstič so za nas mala malca ;))

SOBOTA 13. 05. 2006

Ko smo končno prispeli v Grčijo je bila predvsem zanimiva vožnja skozi SOLUN. Smo pa preživeli brez praske. Po Solunu nadaljujemo vožnjo proti HALKIDIKI . Zaidemo samo enkrat.

Okrog 14.00 prispemo v marino.
Del posadke prevzame ladjo, drugi del opravi nabavko v bližnji, dodobra izropani trgovini. S trgovinami je slabo poskrbljeno. Malo večji supermarket je 40 km vožnje ven iz Porto Carrasa, tako, da ostaneta dve majceni, prašni trgovinici in še do teh se je treba peljat cca 15 minut.
Ime ladje: zelo slikovito HAKUNA MATATA
Izplujemo ob 17.00. Bravo mi!
Piha SE – 7 knt; kmalu umre.
Najprej malo jadramo, a ker nas čaka dolga pot, prižgemo motor. Razdelimo se v 3 skupina za čez noč in se vsak po svojih močeh borimo z morjem gladkim kot olje. Želena destinacija je SKYROS.

1.posadka, ki nas mirno vozi do 24.00 so Romana, Rado in Mimi. 2. posadka od 24.00 do 3.30 sta Aleš in Daxi – vidita delfine, ki ju nervirajo celih 15 minut- plavajo ob ladji. 3. posadka sta Mare in Martina, ki dežurata do jutra.

NEDELJA, 14. 05. 2006

Srečno pristanemo v uvali PEFKAS, pred portom LINARIA (trajektna luka). Ves dan izkoristimo za kopanje in uživanje. Končno Grčija, gre skozi možgane.
Okrog 14.00 si privoščimo okrepčilo. Alešev rojstnodnevni pršut,tzatziki, feto in seveda kalamate. Pa to ni vse. Komaj pomažemo s kruhom, že nam Mimi nosi nove delicije. Zajec v omaki s širokimi rezanci ( kot, da nismo na ladji). Umirjeni od jedi in pijače nadaljujemo pot v LINARIO, kjer se privežemo levo od trajektnega pristana. Smo edina jadrnica v mestu.
Ob 18.00, torej dobro uro po pristanku se z dvema taxijema odpeljemo na drugo stran otoka v SKYROS TOWN. Ogledamo si benečanski grad, ki je zaprt že od potresa 1965 (Se vidi, kako hitro živijo, da je zaprt še dan danes.), Ruperta Brooka; angleškega pesnika – vojaka, ki je
umrl na otoku in so mu postavili muzej in kip (nagec!).

V lokalnih oštarijah, ki jih za nas pazljivo izbira Mimi, spijemo pivo – dva. Okrog 22.00 pa nas že čakata taxija, da nas odpeljeta »domov«. Doma zopet, kot po dobri stari navadi, malo narežemo in malo popijemo, da ne rečem preberemo. MIMI VZAME V ROKE SVOJO ČRNO KITARO. Pojemo. Ob 24.00 podležemo utrujenosti. Jutri je nov dan!

PONEDELJEK, 15. 05. 2006

Pristanišče: LINARIA ( Skyros)
Izpluli: 10.00
Dnevna etapa: 43 n/m
Cilj poti: NISSOS PELAGOS via Skanzatoura ( spimo v uvali PLANITIS)
Pripluli: 19.30
Porabljen čas: 7 ur ;
Povprečna hitrost: 7 knt;
Posadka: NSO »MALAKA«
Piha N – NW – 8 – 13 knt.

Zbudimo se relativno zgodaj nekje okrog 8.30, privoščimo si jutranjo kavo v lokalnem bifeju, kjer nas streže simpatična Švicarka. Zaupa nam življenjsko zgodbo, ki se zdi, kot bi jo kdo prepisal iz romana Daniele Steel. Valjda je bila glavna ljubezen, kaj pa drugega.
Odločimo se, da bo na današnji dan Nina praznovala rojstni dan ( ouzo ni nič kriv). Brhka Švicarka se nevede takoj dobro vklopi v zgodbo, iz lokala prinese prižgano svečko, mi pa vsi ubrano zapojemo Happy birthday. Nina je tako določena, da bo častila cel dan.

Po kavi kupimo ribe in izplovemo.
Veter nam nabija v glavo, tako, da se moramo sprijazniti z zvokom motorja, če hočemo kam priti. Razpoloženje je kljub temu na vrhuncu. Pijemo ouzo, beremo playboy, pojemo, delamo tzatziki , skratka uživamo.

Zasidramo se v zalivu ORMOS PRASSO na SKANZATOURI. Stari ( Aleš) nas odpelje s čolnom na obalo, kjer se oropiline nimfe celo 2x okopamo in posončimo prelestna teleščka.

Ura kaže 15.00.Ob 16.00 dvignemo sidro in si privoščimo prigrizek.

Nekateri po prehranjevanju omagamo in se poskrijemo v podpalubju. Malo posmrčkamo.
Ob 19.30 se zasidramo na otoku PELAGOS, pijemo bakardi, lupimo krompir, pečemo ribe,…
Mare R. nam naredi krasno večerjo – ribe s krompirjem al forno; Simona B. krasno zeljnato solato s fižolom, potem pa se gremo » GOBA GOBI GOBA »! Izgine vse; vino, bakardi, travarica, pojémo tudi Mimijevo 4. struno, tako da nadaljujemo s petjem malo razglašeni. Mimi ne zmore > učvrsti novo struno. Rado pade v pevski trans. Poje kot slavček, mi ostali smo lahko le kot back vocali. Dol pademo okrog 02.00.

DEJSTVA:
– Volja: predobra
– Morje: cca 18°C
– Spimo: uvala Planitis
– NINA: Ves dan vneto pije in se pripravlja na večerno predstavo.
– REUTER: Danes je dobil priložnost, da je lahko končno malo pošraufal po CD playerju.
– RADO: Odločil se je, da bo brodski smetar ( glavni), lomi roke za smeti, Zvečer se preobrazi v grškega solista.
– MIMI: Potrjuje zdravstvene izkaznice, kot potrdilo radodarno deli cuba libre (non stop).
– ALEŠ: Vneto je na relaciji z Mimijem = Goba gobi goba!

TOREK, 16. 05. 2006

Pristanišče: NISSOS PELAGOS; uvala PLANITIS
Izpluli: 12.00
Dnevna etapa: 18 nm ( 6+12)
Cilj poti: NISSOS ALONISSOS – PATITIRI  via NISSOS PELAGOS; uvala PANAYIA
Pripluli: 19.00
Porabljen čas: cca 3 ure
Z jadri: 1,5 ure
Z motorjem: 1,5 ure
Povprečna hitrost: 6 knt.
Posadka: NSO »MALAKA«
Piha N – NW

Zbudimo se v krasen sončen dan. Nismo prav zgodni. Kriva je tista črna kitara in » gun vin«.
Ugotovimo, da piha. Okrog 12.00 zapustimo uvalo Planitis in na jadra odplujemo v uvalo KIRA PANAYIA. Med plovbo pripravimo zajtrk. Kmalu se zasidrami, pojemo, nakar sledi nujno kopanje. Eni samo zaradi higiene, drugi poskušamo uživati. Temperatura vode se lepo dviguje, enako, kot naše razpoloženje.
Mornar Mimi nas odtransportira na obalo, skupaj z nujno opremo – Enciklopedijo vinario bianco. Vsak bo tako lahko prebral in proučil par gesel( dobro razmišlja).
V totalni siesti, nas ne glede na to, da v peljarju piše, da je uvala totalno nenaseljena in zapuščena, preseneti postaven Grk na velikem traktorju. Kasneje popravi vtis in se pojavi na
» ČRNEM VRANCU«. Punce mu sledimo s pogledom. Dosti divje deluje.
Kopamo se, celo večkrat.
Proti NISOSSU ALONISSOSU se odpravimo okrog 16.30, to bo danes naša končna destinacija. Okrog 19.00 pristanemo v mestu PATITIRI, večjem mestu na otoku. Privežemo se na krmo na pomol, namesto mouringa uporabimo sidro. Po pristanku popijemo pozdravni mytos in se s taxiji odpravimo v zares idilično mestece ALONISSOS ( old) TOWN.
Fotoaparati bliskajo. Mesto je polno belih hišic, z modro ali zeleno pobarvanimi vrati in polknicami.

Leži na vrhu hriba in to je tudi razlog, zakaj ima vsaka taverna idiličen pogled na morje in čeri okrog otoka.

Okrog 22.00 se pripeljemo iz Alonissosa nazaj v Patitiri, nakar si privoščimo dober gyros v lokalnem, že prej pri taxistu preverjenem fast-food-u.
Dobesedno odvlečemo se na ladjo, kjer mrtvi popadamo v sen.

Sonce, voda, zrak in dobra hrana so naredili svoje!

SREDA, 17. 05. 2006

Pristanišče: PATITIRI (Alonissos)
Izpluli: 11.00
Dnevna etapa: 15 n/m
Cilj poti: SKOPELOS (otok Skopelos)
Pripluli: 19.00
Porabljen čas: cca 3 ure
Z jadri: 1,5 ure
Z motorjem: 1,5 ure
Povprečna hitrost: 7 knt.
Posadka: znana, a malce bolj umirjena ; NSO
Piha: MELTEMI – od 3,5 do 15 knt

Zopet je prelepo sončno jutro. Odpravimo se na kavo, naredimo nabavko, nakupimo par spominkov in okrog 11.00 izplujemo. Pičimo na kopanje v uvalo južno od Ak Kokkinokastro (rdeči rt) kjer se pravilno odločimo za obvoz otočka pred lepim zalivom in pripadajočih čeri.

Med vožnjo si privoščimo zajtrk – grško pecivo na nekaj načinov – in tzatziki, nato pa po pristanku s čolnom odplujemo na obalo.
Srnce se sončimo in kopamo, nekatere tudi očedimo.

Mare in Aleš se hladita pod umetno senco, pod nevarno podstavljenim čolnom. Sonce žge, voda je vse toplejša in na plaži postaja skoraj poletno vroče. Odločimo se za igro s frizbijem, seveda v vodi! Mimi je osmoljenec, igro največkrat izgubi, saj ima nenehno po 3 frizbije v rokah in ne ve kaj bi z njimi. Kazen je rigorozna, cel dan bo namreč moral kelnarit!
Po kopanju, »športu« in lenarjenju se vrnemo na ladjo, dvignemo sidro, Mare naredi kosilo (orade + pečen krompir). Dobro dene.
Po kosilu odjadramo proti SKOPELOSU. Okrog 19.00 se privežemo na bok v mestu SKOPELOS ( ogromen pomol).
Srnce gremo takoj v šoping – darile. Obiščemo par lepih galerij, ki jih je kar veliko. Največ je prav prekrasne hand made keramike. Zmenimo se tudi za večerjo. V neki galeriji nam predlagajo taverno Molos, ki ponuja klasično grško hrano, tisto, kar si želimo.
Večerja v taverni MOLOS:
1. Mimiju voščimo in zapojemo, saj praznuje rojstni dan.
2. Na mizo pridejo; musaka, mešana- popečena zelenjava, bučke s popečenim sirom, ocvrte bučke s česnovo omako,…, grška kava, ouzo.
3. Umiramo s polnimi želodci.

Po večerji gremo malo »guljat«. Aleš in Rado v bližnjem bifeju pogledata tekmo Arsenal :Barcelona (1:2).Za konec obiščemo tudi »night club Skopelos«. 18,19 Najprej nas zavede ugodna grška glasba, ta nas čisto prevzame – poleg bakardija , seveda. Nato začno vrteti 20 let stare evergreene,in nas na koncu preženejo s štanco. Vrnemo se na ladjo. Aleš prekontrolira, če je ladja dobro privezana, vleče štrike, zavezuje » špringe«, Mare se mu smeji, da je to čisto nepotrebno, saj je vreme ja tako prijazno, a kdor se zadni smeji…

ČETRTEK, 18. 05. 2006

Pristanišče: SKOPELOS – SKOPELOS
Izpluli: 11.20
Dnevna etapa: 15 n/m
Cilj poti: LOUTRAKI (otok Skopelos) via SKIATHOS ( uvala Koukounaries)
Pripluli: 19.00
Porabljen čas: cca 5 ur
Z jadri:
Z motorjem: 5 ur
Povprečna hitrost: 7 knt.
Posadka: KUD MALAKA z dvema slavljencema Bar-tenderjem Mimijem in animatorko Nino
Piha: zjutraj NW –do 10 knt; + cel dan naprej NW

…se najslajše smeji. Ponoči ali zjutraj, kakor vzamete, ura je 04.00, so nas zbudili močni sunki vetra, ki so dobro stresli jadrnico. Aleš se je baje zbudil, se nasmejal in sladko spal naprej. Zjutraj, spet ne prav zgodaj, smo se odpravili na kafe in nabavko.

Del posadke je nakupoval darila, del pa si je ogledoval mesto, znane lokalne cerkvice, ki jih je čez 100.

Ob 11.20 izplujemo proti SKYATHOSU. Valovi so ogromni. Vmes komaj uspemo pojesti kosilce. Mimi nam pripravi rostbeef. Bilo je slastno. Kljub temu, da je nekaterim že rahlo slabo od močnega valovanja, uspemo pojesti prav vse. Kasneje zapiha tudi močan veter ( 20 knt).
Iz morja si ogledamo mesto Skyathos in kljub vetru nadaljujemo proti plaži KOUKOU NARIES, matra nas firbec, kaj pomeni to, da je najširša v Grčiji. Kmalu ugotovimo, da to menda pomeni najdaljša. Je pa tudi zelooo obljudena, povsod so senčniki in ležalniki. S čolnom se odpravimo na plažo, se malo pokopamo, sprehodimo po mivkasti plaži in na koncu, seveda pristanemo na mytosu v obalnem bufu.

Okrog 16.00 zaštartamo nazaj na Skopelos. Privežemo se v zalivu LOUTRAKI na pomol. Spet smo edina jadrnica.

Nabašemo torbo in na kopanje na bližnjo plažo. Plaža je krasna z zelenimi in črnimi kamenčki.

Po vrnitvi iz plaže je na pomolu parkirana manjša ribarica, ki se je pravkar vrnila z morja. Ponudijo nam sveže jastoge. Pocedijo se nam sline ( cena 60 E za 1,15 kg).
Mimi jih nato pripravi s testeninami.
Slastno ( tudi za tiste, ki nismo ravno ljubitelji rakov). Vmes pošiljamo MMS-se ostalim oropiležem, ki jih ni z nami. Mislimo tudi na njih, ko se kaj tako slastnega dogaja.
Ura šteje 12.30, ko se odpravimo spat, vsi omamljeni od dobre hrane in vina.

PETEK, SOBOTA, 19. 20. 05. 2006

Pristanišče: SKOPELOS – LOUTRAKI
Izpluli: 07.15
Dnevna etapa: 15 n/m
Cilj poti: PORTO KUOFO (KHALKIDIKI-SINTHONIA)
Pripluli: 13.30
Porabljen čas: cca 6.15 + 2 uri
Z jadri:
Z motorjem: 8.15
Povprečna hitrost: 8 knt.
Posadka: ALEŠ, MARE, MARTINA, MIMI, SIMONA, RADO, ROMANA, DARJA;
Piha: zjutraj NW –do 10 knt; + cel dan naprej NW

Zjutraj nas Aleš odveže, prižge motor in izpluje, ura kaže 7.15.
Nekateri so se v šestih urah plovbe uspeli dobro naspati, spet drugi so uživali v soncu in morju, mirnem in gladkem kot olje. Vetra ni bilo, zato smo motorirali.
Ob 13.30 smo vrgli sidro na V. uvale Porto Kuofo. Mornar Mimi je skuhal slastno marendo ( rostbeef z rižem), ki smo jo zalili s špricerji.
Podkrepljeni, tako s pijačo, kot z jedačo, smo gostoljubno začeli sprejemati ( seveda, smo najprej vabili) tudi obiske. Obiskal nas je lokalec v gumenjaku, za katerega se je izkazalo, da je Nemec, ki že skoraj štiri leta živi v Grčiji. Malo smo se pogovorili z njim, tudi on nam je pravil zgodbice, ki so bolj podobne španskim nadaljevankam, kot resničnosti. Malo pa nam je gospod tudi zaigral na Mimijevo kitaro.

Ugotovimo, da tip živi trenutno v Porto Carrasu in ima tam tudi galerijo. Ukvarja se z vsem; s pisanjem, slikanjem, pisanjem za časopise in verjetno sem tudi marsikaj pozabila ali ga nisem razumela. Ima pa tudi železni trimaran, ki je verjemite vreden ogleda. Pove nam, da je notri ugradil 60 ton čistega železa – čisto čudo.

Okopamo se po obisku, spet spijemo par špricerjev, naberemo tudi majhne brbavice za okus pri polivki za rezance.

Po kopanju se preparkiramo na pomol v »mestu«. Pa spet, kaj? Jemo! Mimi speče pljučno, razreže jo in spet se mastimo. S KRUHOM POMAZANO. ( Dragi bralec, res je še vedno smo na jadranju, kljub hrani s katero se pridno bašemo in ni ravno značilna za jadranje.)

Potem pa kakor vedno spet malce pójemo, pa nazdravljamo, pa pijemo.
Smo tudi malček žalostni, saj se jadranje približuje koncu. Vtisi so lepi. Videli smo ogromno, doživeli smo vsemogoče, nakopali smo se, edino najadrali bi se lahko malo več, pa nam veter ni bil naklonjen, zato pa nam je toplo vreme naklonilo toplejše morje in s tem kopanje.

Jutri je zadnji dan. Zmenjeni smo, da predamo ladjo ob 9.00 in potem sledi akcija: Vožnja do Beograda, kjer nas čaka Hlod da nas popelje v nočni »život«.

VIDIMO SE SPET V NASLEDNJI ZGODBI…

MALAKA!