OroNapoli 2005

Maj, 14. do 21.

Letos smo se odločili orati jadralsko ledino pri sosedih Italijanih. Kljub temu, da imajo le peščico otokov (smo pač malo po hrvaško razvajeni), smo za svoj podvig in štartno izhodišče izbrali Neapelj in otoke v njegovi bližini.
Na ruti so se našli:
Neapelj ( 14. 05) – Procida ( 14/15.05.) – Ventotene ( 15/16. 05.) Ponza – ( 16/17. 05.) – Palmarola ( 17/18. 05) – Ventotene (18/19. 05) – Ischia ( 19/20. 05.) – Neapelj ( 20/21. 05).

Dnevnik:

15.05. 2005
POT;

Na pot smo štartali z dvema kombijema in enim avtomobilom.

– Prvo počasno vozilo, ki sliši na ime Citroen in zdrži devet potnikov je na pot krenilo iz Gorenjske. Vozilo je ljudi neprecenljive vrednosti:
Admirala F., njegovo boljšo polovico- Admiralko Lenčo, OroTajnika in kapetana Mereta, ter pridne in nepogrešljive mornarčke: Tunco, Izija, Kitko, Slavca, in Slavko ( Irmo). Vozilo je na poti staknilo prehlad in pokašljevalo vse do Napolija. Da ni bilo prehudo, je zanj, tu pa tam, poskrbel Slavc, za katerega se je izkazalo, da je rojen avto-zdravilec, ki s svojimi homeopatskimi prijemi lahko pozdravi skoraj vsako avto bolezen, če mu le posadka dovoli, da se potem oprime volana.

– Drugo počasno vozilo z lepim in aktualnim imenom Fiat, pa je vozilo proti Neaplju Ljubljansko navezo. Pet prekrasnih mornark, Tejko, Bili, Lidijo, Romano in Daxi sta v bello Italio popeljala mornarja vredna zaupanja – Aleš in Mimi.
Vozilo je šlo kot namazano, žrlo je nafto kot namazano in po klancu navzdol tudi drvelo kot namazano, ter doseglo zavidljivo hitrost 120 km/h. 970 kilometrov, kolikor smo jih morali prevoziti od Ljubljane do Napolija, smo uspeli premagati v pičlih 12- stih urah, seveda z vsemi postanki, lulanji, kavami, pivi in čveki vred.

– Tretje vozilo, ki sliši na ime Sharan, je branilo brzinsko in oblikovno čast naše odprave. Zaupanja vreden mornar in kapetan z dolgoletno prakso na » dugi plovidbi« Zadar – Vis – in spet Vis , kapetan Olimpijo je v svojem varstvu v Neapelj odpeljal mornarki Simono in Marti. Ne vemo, kaj ga je na cilju tako zmedlo, da je uspel kar trikrat obkrožit Neapelj, ali mornarke, ali vendarle tako ‘urejen’ neapeljski promet.

Ruta: 14. 05. SOBOTA
NEAPELJ:

Ogromen, pozidan in Velik. Baje ima okrog 1,3 milj. prebivalcev. Zgodbe o stihijskem prometu držijo. Prometni znaki, semaforji in polne črte, so več ali manj, samo za okras. Dvopasovnica se zelo hitro spremeni v štiripasovnico, odvisno od potrebe. Avtomobili so še kar solidni, malo popraskani, rahlo zmodelirani, a tudi kar nekaj celih se da najti vmes. Promet je tekoč, saj kot sem omenila že prej ,so vse stvari ob cesti bolj dekorativne narave. Praktični ljudje tile Napoletanci.

Marina:
Lahko bi temu rekli marina, lahko pa tudi pontonski pomol s privezi, štromom in vodo. Toalete, restavracija, charter firme so samo fikcija, ki jih lahko vidiš kadar si totalno alkoholno zdelan.
Vreme je bilo sončno, a izredno soparno. Tu pa tam je padla tudi kaplja dežja. Kombi smo parkirali ob pločniku in ob pomoči vsiljivih napoletancev, ki jih je najel naš dobri –naivni Mimi znosili prtljago in nabavko na začetek pontonca. Nato smo dobri dve uri sedeli kot kure na kufrih, ter jih čuvali pred prodornimi pogledi mimoidočih ‘domačinov’. Končno je bila ladja prevzeta.

– Našo ladjo z imenom Gigia smo zasedli:
Teja, Lidija, Kitka, Izi, Romana, Darja, Mimi, Aleš in kapetan Mare R.

– Drugo ladjo, katerega imena se ne spomnim pa so okupirali:
Marti, Simona, Bili, Admiralka Lenča, Slavka, Slavc, Tunca, Olimpijo in admiral Frenk.

Hitro smo se razpakirali, potalali kabine in padla je odločitev :

Kurs- Ischia. Ura: 17.15
Pred Procido smo ( kakor vedno zadnje čase) spremenili mnenje in se odločili, da je boljši pristanek v mraku na Procidi, kot pristanek v temi na Ischii.
Obrnili smo proti Procidi in pristali v Marini Chaiollela. Ura je kazala 21.00.

ALJA
Komaj smo se uspeli privezati, ko nam je Dama javil, da je na svet privekala Alja. Hura! Spet še en dober razlog za dobro voljo in pivo v skoraj prvi gostilni. Mare R. napove, da moramo nujno potrošiti 100 Eurov, drugače otrok ne bo dobro zapit!
Tako je potem beseda dala besedo, pivo je teklo po suhih grlih in tako do 00.00, ko so omagali še zadnji. Na GIGII potem še malo ‘nažagamo’in popijemo še enga za lahko noč.

15. 05. NEDELJA
PROCIDA:

Zjutraj sledi ogled Procide; iz marine preko otoka do glavnega Porta je cca 4 km hoda. Otok je po sredini cel poseljen. Levo in desno so giardini poraščeni z limonami, pomarančami in eksotičnim cvetjem. Nato se svet zelo strmo- ponekod so klifi, spusti proti morju, kjer se konča s temno sivo-skoraj črno mivkasto plažo, kar nakazuje, da je otok vulkanskega izvora.
S Starim si v Portu privoščiva kapučino in se v marino vrneva z avtobusom, kar je posebno neprijetno doživetje, še zlasti, če imate že tako težave z želodcem.
Po zajtrku se je par članov posadke odločilo za nujni higienski podvig. Privoščili smo si osvežilno kopanje na bližnji peščeni plaži. Presenečeni nad temperaturo vode smo nekateri vztrajali v njej kar okoli 20 minut. Valovi so bili sanjski, delovali so kot nekakšen naraven džakuzi.
Ob 13.30 štartamo.
Kurs: VENTOTENE:

– Najprej motoriramo, potem jadramo. Veter piha povprečno 6 vozlov – zahodnik. Hitrosti, ki jih dosegamo nihajo, od nezavidljivih 2, pa do lepih 5 vozlov in čez.
– Mimi ugotovi, da naš otok ‘ drži veter’. Ventotene.
– Izi pije pivo.
– Tejka je bolna, ne pije. Je slaba odjemalka.
– Odločimo se zavezati prepoznavni zastavi; oropila in slovensko. Vsi moški na ladji delajo! Deklice gledajo in slikajo. Pijemo špricerje in trpimo. Kitka nas vozi na jadra celih 4 vozle. Ura je 16.10

16. 05. PONEDELJEK
VENTOTENE:

Zjutraj prav počasi štartamo na ogled mesta ( Ventotene). Privoščimo si paleto pizz v bližnji pekarni ( melanzana, mozzarella, pizza bianca z rožmarinom, ki je podobna maslenemu biskvitu, pizza s krompirjem in pizza s praženo čebulo). Zajtrk je torej tipično italijanski.
Po zajtrku sledi hiter ogled otoka, vrtov in plaže. Po ogledu še en kapučino z obveznim pivom. Ura je 10.30.
Del posadke se odloči preizkusiti lokalno peščeno plažo. Eni smo v kopalkah, drugi v gatkah, spet tretji pa kar od boga rojeni. Voda je hladnejša kot na Procidi in opazimo tudi par nesramno majhnih meduz, ki prežijo na naivneže. To nas ustavi. Higijeno smo opravili in odločimo se za pivo v lokalnem plažnem bifeju. Ker nas ura priganja in del posadke čaka na nas, popijemo samo dve rundi. Mimi na poti na barko kupi še šop lokalnih špargeljnov in dva litra rdečega za marendo.

Ob 13.45 štartamo
Kurs: PONZA:

Mimi zamesi fritajo iz špargeljnov ter par kub in mučenje se spet začenja. Gola telesa, vonj po zaščitnem faktorju, cuba, smeh in poležavanje. Veter gre kmalu na kosilo in prižgemo motor. Dejanski veter je samo 4 vozle.
Iz obupa preidemo iz cube na rdečo brozgo. O, o ,o , oropila x 3!
Ob 17.20 smo pred Ponzo. Vsi smo že fajn, fajn.
Še dve milji in sledi privez. Edini še relevanten cilj danes je pizza napoletana, Gremo novim dogodivščinam naproti.

18. 05. SREDA
PONZA:
Končno smo bili izobraženi. Mimi nam je odprl oči.

Včeraj smo nadaljevali s ponedeljkovim branjem za bralno značko Moretti.
Branje je bilo zelo intenzivno, zato ni bilo časa pisati v dnevnik. Mimi ustanovitelj literarnega krožka ‘Oropila da bere’ je izbral čtivo, pridne oropilice, pa smo se vrgle na knjige. Dobro, da so nam všeč različne zvrsti, tako je vsak našel knjigo zase in nobeden ni ostal praznih rok.

Ob 12.00 štartamo ( Torek)
Kurs: PALMAROLA:

Dejanski veter nam je naklonil od 4 do 11 vozlov. Do Palmarole in uvale v kateri kanimo prenočiti imamo 5 milj. Regatavamo se s Frenkovo posadko. Kljub roll glavnemu jadru vodimo. Ker se nam prijatelji zasmilijo, vrzemo v vodo vedro in naprosimo Mimija naj se pripravi na operacijo ‘ reševanje vedra oz. vedro u moru’. Kot že vemo je Mimi vedno več kot pripravljen pomagat, zato skoči za vedrom še pred alarmom. Ker pač našim prijateljem v prvem poskusu ni uspelo smo ponovili vajo. Tokrat smo v morje po vedro poslali kar keptana Mareta. Operacija je potekala pod geslom ‘ dejte nas že enkrat prehitet’. Tokrat je Frenku uspelo.
Da ne bi bili prehitri smo se odločili da dvignemo MPS, jadro, ki ni niti špinaker niti genaker – nekaj italijanskega pač.
Tako smo pripluli do Palmarole, v uvalo Cala del Porto, kjer smo se usidrali, veliko brali in seveda malo tudi prespali. Kljuib grdi vremenski napovedi na koncu ni bilo tako grdo. Bilo je vsega po malo. Malo dežja, malo vetra, res pa da tudi malo bolj rahel spanec.

(sreda – ob 10.00 štartamo, kurs Ventotene – zapis prispevala Tejka)
Že zgodaj zjutraj – delal se je dan, smo lahko ob 1. jutranji toaleti opazili Starega, ki je budno čuval ladjo, na krovu. Na koncu smo vseeno izvedeli, da so bili vzgibi za to , bojda drugje. Kljub temu je delovalo zelo pomirjujoče. Zlahka nas je zazibalo nazaj v spanec.

Nekaj se nas je, kljub hudim posledicam, odpovedalo jutranjemu Drektoursu s posebno ponudbo – PRI NAS NIHČE NE OSTANE SUH.
Razmišljali smo celo o kopanju, čeprav vreme ni bilo ne vem kako prijazno. V izvidnico smo zategadelj poslali kapitana. Njega je opekla meduza, mi pa smo ostali umazani.
Odločili smo se, da dvignemo sidro, za kopat ni bilo, galebi so se drli za umret, v knjižnici pa skoraj ni bilo več literature. Najprej smo razmišljali, da bi se ustavili v Ponzi, v knjižnici kajpak. Pa se nismo. Raje smo si ogledali plaže, ki jih še nismo videli. Zraven smo prebrali nekaj zanimivih medicinskih knjig in Dr. romanov, ki jih imamo sicer veliko, vendar ne gredo najbolje v promet.
Odtakalikali smo se čez hribe in doline v Ventotene. Na naš prihod se žal niso posebej pripravili, drznili so se nam povedati, da bodo led imeli šele JUNIJA. Kaj pa naš cuba libre, bevanda,…? Z Daki sva sumili, da ga tip v ribarnici ima. Izvedeli nisva, ker se je tip očitno pripravljal na tekmovanje za najbolj neprijaznega delavca v poklicu, kjer imajo opravka z ribami.

Po neuspelem iskanju ledu nama ni preostalo drugega, kot da prebereva sno knjigo v knjižnici, kjer imajo tudi WC. Tam se je zgodilo. Daki ga je srečala iz oči v oči – pravega ščurka iz mesa in roževine.

Ta dan smo za večerjo končno jedli MESO!!! Mimi, ga je nadvse gurmansko obdelal.To je bil pravi praznik. Nekateri so razmišljali, da bi šli z mesom dražit naše sojadralce s sosednje ladje, vendar smo jim to na silo preprečili in uspeli pogoltnit vse kar je ostalo za repete ( ocena – s kruhom pomazano).
Po večerji so eni zapeli ob Enki, drugi pa so odšli v life, v mesto. Daki in stari sta se iz sprehoda vrnila kar s psom. Ravno pravi čas, da sta me rešila iz jambora, kamor me je s pasom priklenil prijatelj Mimi. Kakor končno spet zbrani rotvajlerji smo se posedli na krovu in počasi sesali toplo pivo. Kaj kmalu se je začela akcija privezovanja bark in prestavljanja bokobranov. Bil je že čas, saj je sosednja ladja že parkrat s premcem nabila v pomol. Zbudili smo Olimpija, ki je pritekel na krov kar v gatkah. To je neobhodno nujno, kajti vsak, ki kaj da nase, priteče v primeru štale, ven v gatkah.
Pri nas vse kikse posadke in vse težave rešujemo kar s čakljo. Ugotovili smo, da je to zelo primeren način, ker je hiter in boleč, poleg tega pa tudi merljiv. Na koncu bomo zlahka prešteli kdo je večkrat zaj…

19. 05. ČETRTEK
VENTOTENE:

Kurs: ISCHIA:

Danes smo prvič jedli svež kruh. No ja, vsi razen Mimija, ki je imel smolo, da je ravno takrat odšel na krajši sprehod na drugi konec pomola.
Odhod smo začeli ½ ure prej, ker smo bili zaradi burne noči privezani z najmanj 250 m štrika – ‘takvog i onakvog’.
Vsi upamo, da se bomo danes lahko končno skopali in za trohico dvignili higijenski minimum na barki.

Na Ischio uspemo priti ob 17.45. Na začetku je kazalo, da bo idiličen dan. Poln lepega vremena ( beri: sonce je nažigalo), dobre volje, veliko knjig in seveda v pričakovanju kopanja. Od Ventotena do Ischie je približno 25 nmilj. Valovi od včeraj se še niso polegli, vetra pa tudi ni bilo zadosti. Pihalo je okrog od 7 do 10 vozlov. Najprej SZ, potem pa samo zahodnik. Kaj kmalu so nas začeli preganjati tudi črni oblaki. Nevihti smo k sreči ušli, od kopanja pa ni bilo nič. Ko smo se nato na Ischii privezali v Portu, so nas delavci v marini obvestili, da se lahko odsmradimo s tuši ( ena redkih marin s sanitarijami in tuši) v zgradbi marine. S Kitko sva pograbili brisače in zdivjali ( bolje drži ga, nego lovi ga) umivat najine naglavne ščetince.

GOSPODIČ IZ MARINE RINE BARKO Z GUMENJAKOM IN NAM KAO POMAGA PARKIRAT.

Tejka je vmes skuhala makarone s tuno ( železni repertoar). Na večerjo pa smo nato povabili tudi Tunco. Ugotovil je, da smo veliki gurmani, kar pa tako že vemo. Po večerji je postajalo vedno bolj vroče. S sosednje barke je prišla še Bili in naš Mimi je prijel za kitaro. Pa so začele spet kapljat punce s sosednje barke. Tako sta se nam pridružili še Lenča in Marti. Zdaj je bil že kar v redu zbor. Orogrla so vedno lepše prepevala. Predvsem je briljirala Lenča s poznavanjem ‘najOropilasongs’ besedil. Žur se je razvnemal in dosegel vrelišče okrog 2.00 zjutraj. Sama sem mrknila spat ob 4.00, ostali pa so vztrajali do 6.00 zjutraj… veliko so peli in veliko brali! Mi smo krasno načitan ORO- pen club!

20. 05. PETEK
ISCHIA

Zbudili smo se v krasen dan. Sicer rahlo zaspani in slabi, a zadovoljni. Naivni smo hoteli opraviti higieno in vse kar sodi zraven v marini, pa je bila ( ne vemo zakaj) zaprta. Preselili smo se v najbližji bar in opravili to in to.

Z Alešem sva potem obiskala še trdnjavo nad mestom in bila impresionirana nad prizadetostjo človeškega uma – v trdnjavi je zelo slikovit muzej turture.

Ob 11.00 štartamo.
Kurs: NEAPELJ:

Bil je zelo vroč in sončen dan, zato smo odmotorirali iz Porta ob obali Ischie in iskali primeren kraj za skopat. Po karti sta se Mare in Aleš odločila za uvalo St. Angeli, ker naj bi bila znana po lepi plaži. Ko smo jo zagledali, smo vedeli, da je to to! Plaža je bila krasna, peščena in ogromna ( beri – dolga). Okopali smo se za cel teden nazaj in še preko. Ker na rajsko plažo sodi tudi njej primeren bar, smo si po kopanju z užitkom privoščili še eno knjigo. Bilo je tako krasno, da je posadka resno razmišljala, kako bi bilo fino podaljšat jadranje vsaj za en dan. Ne samo, da je bilo primerno vreme, solidno toplo morje, ohlajene knjige, tudi azijatke so ponujale na vsakem koraku svoje masažne usluge.
Ob 15.30 pa je le padla odločitev – kurs Neapelj in jadra gor! Ob dejanskem vetru 16 vozlov smo praktično oddrveli in držali brzino med 5 in 6 vozli.

Malo za spomin: Temperatura morja se je skozi ves teden gibala od 19 pa tja do 21 °C, merjeno iz ladje. Kadar smo pluli, veter nikoli ni presegel 23 vozlov. Zrak je bil topel, veter pa še vedno hladen in kadar je pihalo smo se mogli resno obleči.
Hvala bogu, nas dež ni opral niti enkrat!

Približuje se petkov večer. Trenutno še vedno plujemo proti Neaplju. Danes, nekje med 17.00 in 18.00 uro moramo oddati ladje. Italijanskega jadranja je dejansko konec. Še prespimo do jutri, potem pa na Vezuv in v Pompeje.

18.30 Z rahlo zamudo se privežemo v matični luki. Glede na to, da so pomoli ( še pomnimo- pontonci) smo se ob pristajanju pokazali za prave profesionalce. Ko tole pišem je ura 19.00. Frenk s posadko se vedno išče pravi zaliv. Naši prijatelji so se malo izgubili ali pa so danes prebrali malo preveč knjig.
19.14 – Frenk je našel. Vozi Olimpijo. Glede na ozek prostor, smo jih s skupnimi močmi, komaj stiščali med barke. KONČNO VSI NA CILJU! Sedaj pa seveda, na eno pizzo Napoletano.