OroJesen 2005

1.10. 2005 do 8. 10. 2005
POSADKA: ZOPET NAJBOLJŠA

> Mare R. – kapitan; ATI
–>Martina U. – kapitanova priležnica, fakt stabilnosti
–>Rado -mornar, neutrudni šofer
–>Tea – mornarka-brez jagode na luknjici
–>Daxi – mornarka na slabem glasu<

ŠTARTNA LUKA: Marina Agana
PLOVILO: ELAN 31 – Marina

Poleg nas izpluje še pet ladij pod zastavo Oropile.

ELAN 31 – Baja II,pod kapitanom Alešem
OCEANIS – Pajana, pod kapitanom Sandijem
ELAN 36 – pod kapitanom Romanusom
ELAN 31 – pod admiralom Frenkom
ELAN 31 – pod kapitanom Primožem R.

Zadnja dva izplujeta iz Kaštela pri Splitu.

SOBOTA : 1.10.2005 ;14.00

Avantura počinje!
Posadka je zbrana in dobre volje. Čakamo kot purani na ladji, da se nas gospodje iz Elana usmilijo in nam predajo ladjo. Hladilnik prižgemo takoj, da bo beli brizganec korektno hladen, potem pa čepimo v marini do 18.00 ure.
Ati določi, da gremo na Hvar in prvo spanje opravimo v uvali STINIVA. Toplo je. Piha rahla burja, povprečno 14 vozlov. V Stinivo pridemo nekje ob 22.30. Frenk je že privezan. Vili in Lenča pošiljata signale, da lažje ubodemo luko. Drugi pridejo kasneje. Vse 31-tke so skupaj. Sandi je s svojimi na sidru nekje na severu Hvara, Romanus pa piči proti Dubrovniku in se je za njim izgubila vsaka sled. Morje je mirno.

NEDELJA : 2. 10. 2005

Štartamo nekako okrog 10.30. Piha jugozahodnik do 15 vozlov. Dvignemo jadra in malo jadramo, nakar veter upade in motorčkamo do BOLA na Braču. Na Bolu se navežemo na bok Brezjanom, znancem gorenjskih oropil, ki jih po naključju srečamo. Prijazno nam postrežejo s kompletnim kosilom; juhca z žvrkljanimi jajčki, meso iz žara, gorčica, ajvar, kruh, samo solatka je manjkala. Po kosilu sledi kopanje in obisk te, tako imenovane, famozne plaže (ki je veliko manjša, kot sem pričakovala). Odločim se, da si ta »Zlatni rat« podrobneje ogledam in glej, glej, v lokalnem bifeju (odprt je samo eden) srečam posadko Primoževe in Aleševe ladje pod vodstvom kapitanov, kako uživajo hmeljski nektar. Zvem, da so na sidru na drugi strani rta. Ker sem že nekaj časa odsotna iz jadrnice, se odločim na povratek, in ne za pivo. Ko prispem na našo Marino, po naklučjou nekdo v bližini zagleda Frenkovo ladjo. Odvežemo se od Brezjanov in primotorčkamo do »frenkov«, kjer v smehu nekaj spijemo in rečemo.

Kmalu je konec lenarjenja, kapitan nam napove kurs JELSA. Začne pihati severovzhodnik nekje do največ 10 vozlov. Dvignemo glavno jadro za smer, nekaj se mučimo s flokom, na koncu pa nam pomaga tudi motor. V Jelso prispemo prvi. Zavežemo se desno od zelenega svetilnika, skoraj pred lučko kapitanijo. Na isti strani je bočno privezana turistična lesenjača, drugače pa je na začetku prostor za dve 31-ki, za lesenjačo pa enako. Povsod so muringi.
Ko smo vse privezani se odpravimo v lokalni bife na pivo. Izberemo seveda najglasnejšega, kjer vaški harmonikar razteza svoj meh, ljudje pa se veselijo zaradi vstopa lokalnega balinarskega kluba v drugo ligo. Zagorijo tudi bakle… svašta!

PONEDELJEK, 3. 10. 2005

Ne prav zgodaj odpremo oči in takoj zaštartamo v bife na jutranjo nego. Kavica, WC, bla, bla, bla, kavica. Prestavimo se v drug bife, pa spet bla, bla, bla, pivo, prošek in tako do 12.00. Vreme je oblačno s parimi udari sonca, ki tako pašejo. Naposled opravimo še par nakupov in se odvežemo. Naredimo si zajtrk, v miru popijemo še eno nesico in se odločimo za jadranje. Kurs STARI GRAD na Hvaru. Baje bo jutri deževalo, tako, da zopet izberemo mesto, kjer bomo imeli kaj početi, če nas bodo ti silni nalivi, ki jih obljubljajo, dosegli. Ko priplujemo do rta zvijemo jadra, obrnemo in odmotorčkamo proti Starem Gradu. Veter imamo direkt v glavo, piha jugo do 14 vozlov. Starogradska luka je prepolna. Jadrnice vseh vrst se motovilijo po zalivu in iščejo prostor za privez. Verjetno so slišali enako napoved, kot mi. Odločimo se, da Rado malo razišče teren, zato ga odložimo na pomol. Ne potrebuje dosti časa, ko nam že prične mahati. Pristanemo na začetku rive. Muringa seveda ni , zato je mesto še prosto. Pristanemo na sidro, privezani na krmo. Povsod vzdolž rive, muringi drugače so. Kmalu za nami pride tudi Aleš, zanj nekako izsilimo privez na bok taxi boata, vse skupaj požegna hvarski voluhar. Skuhamo kosilo, posedamo po bližnjem kafiču in se družimo po barkah. S Tejko si privoščiva še večerni sprehod do centra centra , kjer srečava admiralski par. Spet pristanemo v bifeju. Kmalu se zvrstijo še Vili, Bili, Suma in Aleš. Vsi malo preberemo. Spat gremo, ko se na poti nazaj dobro ulije. Ura kaže nekje 01.30.

TOREK, 4. 10. 2005
Zjutraj se zbudimo v deževno jutro. Vremenska osvežitev nas je prijetno presenetila. Od hude vročine, že od začetka jadranja, smo hudo trpeli.
Iz barke se lepo počasi premaknemo v kafič čez cesto, na kavo, ki kmalu preraste v pivo. Dež naliva in naliva cel dan. Od lokalnih veljakov in od naših dragih, domačih klicateljev, zvemo, da je ta dan do 17.00, padla letna količina padavin na Hvaru.
Zaradi neumornega nalivanja dežja in nedela, smo bili prisiljeni zaposliti svoje možgančke in napisati prekrasno virtualno zgodbico, ob kateri smo pretegovali svoje trebušne mišice tako zelo, da smo nekateri, naslednji dan imeli večji musklfiber, kot, če bi bili na aerobiki.
Po zgodbici, ki je nastala v najbližjem bifeju, smo se odpravili na večerjo, na barko. Dobro, da imamo Radota, tako smo po večerji dobili tudi obilen in zelo raznolik desert. Letos je Rado presenetil, da je poleg čokolad prinesel s seboj tudi piškote in bombone. Kmalu po večerji, ni se še dobro ulegla, smo slišali, da nekdo lomasti po barki in ugotovili, da prihajajo obiski. Naredimo se da spimo. Finta pali samo pri Vrbi, Lidija in Irenca se ne pustita motiti. Dobro bi se počutile na NAŠI barkitudi, če bi spali, saj tako ali tako nismo prišli do besede. Kotgostoljubni domačini, smo jim skušali ustreči pri njihovih zapletenih željah.

Lidija je za trenutek tudi utihnila. Občudovala je naše temno laško pivo, ni vedela, da se ga da dobiti tudi v pločevinkah! Irena se ob tej opazki sprosti, sprosti pa se tudi vsa naša posadka. Ladjo zajame smeh. Lidija, misleč, da je nezaželena oddide. NAPAKA.
Ker na barki zaradi fajhtnega vremena začenja zaudarjati, kar Tejka seveda javno tudi pove, se našemu Atiju zasvetijo oči. Kot James Bond osveži barko z AXE-jem Sluznica nas hudo peče. Ati uživa. AXE je zakon. Dobra stran je, da je pomoril vse muhe.<

Bili, Aleš in Suma nas, hvala bogu, prekinejo in z mamljivo idejo odpeljejo na prigrizek v restavracijo Antika. Ambijent je bil zelo komoren, smo sami, v prvem nadstropju.
Jedli smo sir, pršut, pasteto in slanike. Slaniki so bili izvrstni. Spili smo par litrov rdečega, račun pa je bil cirka 60 kun po glavi. Na poti domov smo se ustavljali po lokalnih kafičih, kjer je bilo slišati glasbo. Spet zalegnemo pred poldrugo uro. Res smo pridni.

SREDA,5. 10. 2005

Še vedno dežuje. Mi smo še vedno v Starem Gradu. Jadrnica zamaka vedno bolj. Daxi je noč preživela v sprednji kabini, na blazinah iz salona, po oropilsko povedano; preživela je noč v Atlantisu
» V tolmunu smo postavili splav in ga obložili s pernicami. Revo je ponoči premetavalo, ker je močan slap ob neutrudnem deževju, zelo razburkal gladino.«
Dan smo začeli zelo počasi. Zdravimo se. Jemo kot ptički: drobtine in vodo. Včeraj smo kar dosti prebrali, tako, da to danes kar dobro občutimo.
»Ati zelo lepo skrbi za nas. Odšel je v tiskarno in nam kupil dela domačih avtorjev. Še preden smo jih prinesli na ladjo smo jih posortirali po zvezkih, da jih bo lažje brati. Dela sodijo v avtohtono zbirko imenovano hvarski plavac.«
Ker smo zelo kulturni jadralci in se poleg branja zanimamo tudi za ostale kulturne dogodke in zvrsti, smo se po par jutranjih kavah namenili obiskati trdnjavo, oziroma hišo hvarskega književnika, mecena in filozofa Petra Hektoroviča, baje znano po krasnem vrtu, balkonih in ribniku.

Seveda Dalmatinci ne bi bili Dalmatinci, če si ne bi vsak dan priredili urnika po trenutnem razpoloženju. Tisto kar je bilo včeraj odprto že ob 9.00, se je danes odpiralo šele ob 10.00. na vratih nas je počakal listek, ki nam je povedal, da si bomo trdnjavo lahko ogledali ob naslednji priliki.

Ob 9.50 izplujemo. Še vedno dežuje.
» Srečni smo, da nam bo še naprej dano uživati v vseh aktivnostih, ki nam jih nudi Atlantis.
Tudi Ati je danes malo slab. Zjutraj nam je kupil tigra. Zunaj se na dežju prav veselo igrata. Po par zdravilnih napitkih, ki mu jih je pripravila mornarka Tejka, se je Ati tigra naveličal. Ati je tigra pregnal z barke. Posadka se sprašuje: S kom se bomo pa sedaj igrali?«
Rado in Martina nas počasi vozita proti Visu. Padla je odločitev, da se danes zvečer dobimo na Komiži. Vetra ni, zato motorčkamo. Zunaj dežuje, Rado pa vidno zadovoljen krmari. Dobro, da je Martini včasih malo slabo in mu dela družbo, tako, da ni sam.
Piha jugo povprečno 8 vozlov. Vmes za kakšno minutko neha deževati.
Tejka,Ati in Daxi v notranjosti našega skromnega plovila uživamo na intenzivni negi in obujamo spomine na prejšnjo noč.
Ugotovimo:
»Včeraj so z ničemer zadovoljne kobilice opustošile našo barko. Do takrat se sploh nismo zavedali, kako zanikrni smo. Izvedeli smo, da smo kupili premalo coca-cole, da je pretopla, da na barki smrdi, da imamo pretoplo, da ni primerno, da gostje sedijo na vrečkah, čeprav je vse mokro, da so prepočasi in slabo postreženi, da imamo premajhne kozarce za goste, da smo premalo komunikativni in preslabo oblečeni, skratka, da smo grdi, zli in umazani.

Ali se tudi mi tako grdo obnašamo, kadar gremo v goste?
Mi smo, po našem prepričanju, skromni in zadovoljni.
Zelo uživamo v našem skromnem, toplem in smrdljivem domu in ne razumemo, kako se gosti lahko tako obnašajo.
Naš moto:
Ljubo doma, kdor ga ima.
Doma je najlepše.
Skromen domek, širok nasmeh
Kdor tujega doma ne ceni, svojega vreden ni.
Kdor nima doma, naj ne je.
Beseda ni dom.
Zunaj za spremembo spet dežuje. Baje bomo okrog 16.00 na Komiži, pove kapitan Mare.
Piha povprečno 10 vozlov juga. Jadramo.
Frenk in Primož sta s posadkami štartala iz Palmižane. Kljub telefonom jih ne moremo doklicati. Potem pa naenkrat Martina najavi, da vidi nekaj znanega. Ugotovimo, da je to Frenk. V polni jadralski opremi, se odločimo, da ga dohitimo. Plujemo klasično na jadra. Kmalu jih dohitimo. Med prehitevanjem, se Frenk strateško odloči in dvigne špinaker. Mi ne zaostajamo dosti. Medtem, ko nas Frenk prehiti, je špinaker že napet. Spet se začne boj. Na koncu, kakor zmagamo. Veter počasi umre, tako, da jadra pospravimo in med Velikim in Malim Barjakom, odmotoriramo proti Komiži
V Komiži se privežemo prvi med oropilami. S prijateljico Lenčo in Nino, naš ženski del posadke uniči šampanjec, nato pa nadaljujemo pot na plažo. Zasijalo je celo sonce! Okopamo se na plaži desno od pomola, oziroma valobrana. Čisti užitek!

Večerjo nam prijazno pripravijo Brezjani. Po večerji, rahlo skurjeni nadaljujemo z lažjimi sprehodi. S Tejko obiščeva Aleševo barko, ki je odšla na večerjo v gostilno Bako. Kljub lepemu ambijentu izveva, da ni nič posebnega in da ni poceni. Ogledam se tudi Jastožero – restavracijo v neposredni bližini in sem navdušena nad ambijentom. Toplo priporočam. Lepo za oči, za želodček pa žal ne vem. Zgleda kot mesto za rubljenje. Upam, da je tudi kvaliteta hrane temu primerna.
Po vrnitvi s sprehoda, komorno v tišini in miru Martina, Tejka in moja malenkost, preberemo eno laško črtico, se skrijemo pred kobilicami in Brezjani ter kmalu zasmrčkamo.
Ati spi, Rado se potepa.

ČETRTEK, 6. 10. 2005

Zbudimo se zgodaj – 7.30. Srnce iz naše ladje smo zmenjene z Bili, da gremo poslikat Komižo, ki nam je zelo všeč. Najprej pade jutranja kava, pa potreba, pa nabavka, oglasim se v pisarni t. i. marine, kjer plačam 135 kun za privez in poberem papirje. Komižo prekrižarimo podolgem in počez, ter opravimo nujen foto- session.

Okrog 10.00 izplujemo. Odločimo se, da gremo po notranji strani zaradi juga, da v miru pojemo zajtrk in Izberemo uvalo Zakamica. V vodo skočimo samo Rado, Tejka in Daxi. Mrzla je kot p…. Martina in Ati ne kažeta veselja do vode, ki kaže 20 stopinj. Spet začne deževati. Dvignemo sidro in odjadramo. Kurs Stončica.
Ati ukaže pospravit jadra, gremo si pogledat uvalo Rogač, kjer je poleg kopice bunkerjev tudi luka za podmornico, oz. za patruljni čoln bivše juge. Ugotovimo, da je to krasno mesto za privez brhkih oropilic.

Odmotoriramo iz zaliva. Veter je zanemarljiv in zelo čuden. Piha iz vseh smeri. Kazalec na merilcu vetra ponori in se vrti zdaj sem zdaj tja. Hitrost od 1.8 do 5 vozlov.
Kmalu se zasidramo v Stončici. Skuhamo si črno rižoto iz totnjev, nakar se prikaže tudi izgubljeni Sandi s svojo posadko. Poskačemo si v objem.
Zvečer je predviden krst, ki zaradi alkoholiziranosti in neorganiziranosti propade. Izvedemo samo kapitanski krst, katerega pa novopečen kapitan Primož moško prestane. »Popije kakšnih 10 litrov rdečega vina in použije kilo moke. Pridna posadka ga dvigne na jambor, nato pa se na njegovi barki razživi glavni žur. Malo ga požuramo tudi pri nas…

PETEK, 7. 10. 2005

Odvežemo in odjadramo v Milno na Braču. Moramo po nafto, glede na to, da jutri vračamo ladjo. Pumpa je seveda zaprta, od 1. 10. ni več sezona in dela samo par ur na dan. Ob 14.30 je definitivno zaprta. V Milni se ustavimo na kavi in nabavki.

Veter je ugoden zato takoj, ko zapustimo Milno, dvignemo jadra. Kmalu začne pihati od 15 do približno 18 vozlov, zato se tudi brez kapitana odločimo, da naredimo prvo skrajšavo. Pohvaljeni.
Pokliče nas Aleš in pove, da bodo spali na Drveniku Velem. Ker večji del naše posadke, še nikoli ni stopil na ta otok, in ker si že enkrat želimo v gostilno, se tudi mi odločimo za Drvenik.
Na Drvenik pridemo pozno, okrog 19-ste ure. Sandi in Aleš nam pomagajo privezati ladjo. Privežemo se na krmo, s sidrom spredaj. Potem pa hitro v gostilno na ribjo juho, lubina, krompir in solato, popijemo tri litre rdečega, pa tri pive in jegermaistre, pa vodo… Račun 182 kun po osebi. Natakar Dražen je izjemno prijazen in nas pogosti še z enim litrom rdečega, ki ga žal skoraj celega pustimo. Bili okrog 12.30 telefonira, da so popustila sidra in vsi zdivjamo proti ladjam. Pridemo, ko je že vse poštimano. Fantje, kapitani in mornarji so se spet izkazali. Pri nas naredimo nočno čajanko in ponudimo zaloge piva, katerega se nobeden ne brani. Malo počakulamo in popojemo, potem pa se odpravimo na precej kratek, krepčilni spanec. Eni prej, drugi kasneje.

SOBOTA, 8. 10. 2005-10-19

Zjutraj se pričenjamo buditi od 6.00 pa do 7.00. Mare prižge motor nekje okrog 6.30. Odmotorira iz zaliva, nakar ukaže dvig jader do vrha., kljub močnemu vetru. Takoj, ko pridemo do punte nas položi. Pride do skakanja, skrajševanja jader, prižgemo tudi motor, saj nas nevarno nosi proti obali, najlepše pa je da spet dežuje kot iz škafa.
Po približno dveh urah nemirne in mokre plovbe prispemo v marino. Lokalni Elanov voluharček, ki ga komaj uspemo razumeti, iz pomola skoči na barko in jo namesto nas varno parkira. Veter še naprej neusmiljeno piha, zajame pa nas tudi nevihta. Naliva kot pobesnelo. Nekako se uspemo spakirati in poštimati ladjo. Mokra agonija je končana. Bilo je super, vsi pa upamo, da bomo naslednje leto deležni malo več sreče, kar se tiče vremena. Saj slabše skoraj ne more biti.

Vidimo se v naslednji zgodbi!