16-25/05/2008

POSADKA: Identična lanski… NAJBOLJŠA, že zelo dobro uigrana…

MARE, kapitan s poškodovanim palcem na desni nogi, spet ima rojstni dan,…

ALEŠ, kapitan, ki se rad kopa v 1m2 morja, na veselje domačink…

MIMI, kuhar, barman, vodja benda »Oropilas«, Poni, na Liparjih je nenadejano našel svojo hiško…

JORDAN, ladijski vinar in glavni fotograf, priložnostni prevajalec

MARTINA, siva eminenca, vedno na preži, budna kadar valóvi

SIMONA, nabavna referentka, blagajničarka, animatorka,…

ROMANA, zbirateljica naravnih materialov, sprehajalka, uživalka in poznavalka cuba libre…

BILI,slavljenka, prvi glas »Oropilas« z vsemi fušbuki, razvajenka, ko posije sonček…

DAKI, glavna pisarka,…

JADRNICA: BENETOU CYCLADES 423, z imenom VALENTINA

PETEK 16/05/2008

Simona in Aleš prevzameta kombi, Peugeuot Boxer, kot ponavadi pride 500 € teden. Kot smo bili dogovorjeni, se dobimo ob 20.00 uri pri Simoni, Mimi in ekipa seveda spet zamudijo, tako da odidemo ( Simona, Martina, Mare, Aleš in Darja še na pizzo v lokalno pizzerijo nekje v Črnučah).

Realno štartamo nekje ob 22 uri. Vozimo celo noč  1350 km  do Tropee. Vmes se ustavljamo in lulamo na avtogrillih, popijemo tudi kakšen kapučin,… Preden pridemo na cilj si privoščimo postanek par kilometrov prej in preizkusimo temperaturo morja.

SOBOTA 17/05/2008

TROPEA

Okoli 13.00 ure smo v Mariniv Tropei in pri vratih nas počaka  Giussepe, lastnik jadrnice.
Jadrnica je lepa Benetou Cyclades 423 z  lazy jackom in vso opremo – VALENTINA. Aleš in Mare opravita natančen prevzem, ostali gredo v nabavo, Bili in Darja pa kasneje s kapitani na kopanje na najbližjo plažo.

Ko smo vsi zopet skupaj in kalkuliramo, kaj nam je narediti, izvemo da zunaj piha jugo do 30 vozlov. Dokončno se dogovorimo za odhod v nedeljo zjutraj.
Nekaj malega nato tudi piknemo, saj nam počasi začenja krulkat v želodčkih. Spoznamo KAPRE, kakršnih pri nas še nismo ne videli ne jedli. Imajo videz majčkenih kumaric s peclji, so pa »živalsko« dobra delicija. Kasneje izvemo, da mi »doma« jemo popke kapr, to pa so plodovi, ko kapre že odcvetijo in jih nato vložijo v kis. Res nekaj novega in zelo dobrega.

Ostanek dneva izkoristimo za uživanje in obisk Tropee  (samouničevanje). Tropea je prekrasno staro mestece, do katerega rabimo iz marine po lokalni cesti in nadalje po stopnicah, približno pol ure. Pa stopnicah zato, ker se nahaja na vrhu skale, ki dominira nad morjem in so od vznožja do vrha speljane spiralaste , kamnite stopnice.

NEDELJA 18/05/2008

Pristanišče: TROPEA ( Kopno)
Izpluli: 8.00
Dnevna etapa: 50 n/m
Cilj poti: VULCANO
Pripluli: 17.00  Porabljen čas: 9 ur ;
Povprečna hitrost: 5/7 knt;
Posadka: »NAJBOLJŠA «
Piha: LEVANTE ( S )  10 – 20 knt.
Preživimo celo pot, ali na strehi salona, ali v kabincah, nekateri smo malce ranjeni, spet drugim je slabo, tretji- borci pa so samo malce utrujeni in si že nekje proti koncu poti odprejo pivo. Valovi so konkretttnnniii. Jadramo in si pomagamo z motorjem 5-7 v, od 8.00 zjutraj do 17.00 popoldan. Dan je sončen in lep, veter in valovi se počasi umirjajo.

V drugem poizkusu pristanemo na plavajoči pomol v Porte di Levante (30€), kar je poleg sidra, tukaj edina možna rešitev. Vse skače in se premika na valovih vetra in ladij z bližnjega pomola. Skratka imaš občutek potresa non-stop. Takoj po pristanku si privoščimo peninco z jagodami in cedimo sline vsem ostalim, več ali manj, moškim moreplovcem. Po obveznem peninskem ritualu se odpravimo na obisk Vulcana, ki se izkaže za zares zanimiv vulkanček.

Obilno se nadihamo žveplenih par. Na povratku ob pivu v lokalnem kafiču, ki so ga ravnokar odprli in kjer sploh ne vedo kaj imajo in kaj ne, Martina pošizi nad glupimi Italijani in še bolj glupimi Italijankami, ter izjavi legendarni rek:  – ništa per me,ker imam na ladji v hladilniku baje vse.

Na ta dan dobimo tudi ladijskega Ponija z veliko začetnico 😉  ( mmmm, njam, njam , cmok, cmok, cmok  – so zvoki s katerimi se oglaša, res je srčkan…)

Zvečer je lokalna fešta na pomolu z ognjemetom in plesom. Rakete so fantastične, Jankovič se s svojimi lahko skrije. Po mnenju večine so najboljše tiste, ki padejo z neba v morje in se spet dvignejo, ter eksplodirali na gladini morja. Lepo. Seveda pa smo mi itak svetovni firbci, hitro poskačemo iz ladje in odlojhamo na fešto, kjer je muzika, pivo in ples, pokrovitelj pa je lokalni župnik.

PONEDELJEK 19/05/2008

Pristanišče: VULCANO
Izpluli: 11.00
Dnevna etapa: 16 n/m
Cilj poti: LIPARI   (PIGNATARO marina)
Pripluli: Porabljen čas:  ur ;
Povprečna hitrost: 5/7 knt.
Posadka: »NAJBOLJŠA «
Piha: W-NW  5-15 knt.

Zjutraj se odpravimo na sprehod do Porto Ponente, ker smo znani sledilci za katere drži rek-  da bližje kot je težje najdemo, iščemo blatne kopeli skoraj eno uro, čeprav so od ladje oddaljene zgolj deset minut. Ko jih najdemo, spet »blagodejno zadiši« po gnilih jajcih. Nekaterim se že obrača želodec, kar je preveč je preveč. Še bolj pa je zanimivo, da se kar dosti ljudi v tej smrdljivi blatni brozgi z navdušenjem namaka. Vidimo par starejših panterjev, ki se z blaženim izrazom na obrazu mažejo z blatom po telesu in izgledajo, kot da si delajo »maskirno odelo«.

Pri lokalnem ribiču fantje kupijo zrezke mečarice za kočerjo . Malo se nam že mudi, če hočemo uživati še v soncu in morju. Odvežemo in v smeri proti urinemu kazalcu naredimo krog okoli otoka. Vse je zelo divje in brez sidrišč. Pogledamo še Virgins Pools in Cave dell Cavalo.

Na plaži Gelso na jugu otoka se ustavimo za par uric na pijačo in kopanje. Plaži bi po slovensko rekli oslovska plaža, če jo gledate preko google eartha je videti na njej milijon ljudi. Tako je najbrž poleti, ker je res prekrasna. Morje čisto, pesek droben vulkansko črn, je pa naša največja prednost, da smo sedaj sredi maja edini na plaži.
Tukaj Mimi odkrije svojo hiško, Aleš se zaradi meduz kopa v 1m2 morja, če lahko temu rečemo kopanje. Skače v morje iz obale kot delfin na veliko zadovoljstvo parih domačink iz bara v katerem si privoščimo pijačo in smo hkrati letos tudi prvi gosti.
Ženski del posadke je očaran s simpatičnim natakarjem…  moški del posadke zato zapusti plažo pred ženskim, ki se jim nekako še ne gre, kapitan pa čaka, čaka,… s svojim gumenjakom…

Popoldan nadaljujemo ob divji obali do zaliva Lipari in marine Pignataro ( zaračunajo nam 30€). Na pomolu pripravimo ribo ki je izvrstna in zvečer obiščemo mesto Lipari. Mesto je verjetno največje, kar ga bomo na letošnji odpravi obiskali in totalno turistično, glasno, barvito,… turizem.

TOREK 20/05/2008

Pristanišče: LIPARI   (PIGNATARO)
Izpluli: 12.00
Dnevna etapa: 23 n/m
Cilj poti: FILICUDI
Pripluli: 17.00 Porabljen čas:  7 ur ;
Povprečna hitrost: 5 knt.
Posadka: »NAJBOLJŠA «
Piha: W-NW  0 – 10 knt.

Zjutraj obiščemo mesto in kupimo spominke ter posedamo po lokalnih kafičih. Popijemo kapučin in preizkusimo njihovo malvazijo, ki bolj spominja na bel prošek. Okusno.
Kmalu imamo vrveža zadosti in odločimo se za izplutje. Ob 12 že plujemo ob nelepi obali proti Salini in nato proti Filicudu. V prehodu nas počakajo valovi in nasprotni veter ,ki nas nato spremljajo vse do Filicudia. Valovi so veliki in morje mrtvo, kar posadka izkoristi za spanje, Aleš pa slabost premaguje za krmilom.
Ob 17 uri smo zavezani na boji v zalivu Filicudi in se z byboatom odpravimo na potep.
Še prej popijemo pozdravni šampanjec, ne sme manjkati.

Na punti je naselje iz bronaste dobe in lep razgled na otoke. Malo se razkropimo. Ogledujemo si lepote dokaj pustega otoka, fotografiramo, ali se zgolj nastavljamo fotografom, prisluškujemo morju,….

Na nasprotni strani opazujemo valove in divje morje proti Alicudiu.
Zvečer si privoščimo pustno zabavo; ples v maskah in karaoke… ladja na srečo ne potone!

SREDA 21/05/2008

Pristanišče: FILICUDI
Izpluli: 10.30
Dnevna etapa: 17 n/m
Cilj poti: SALINA
Pripluli: Porabljen čas: cca   ure ;
Povprečna hitrost: 5 knt.
Posadka: »NAJBOLJŠA «
Piha: N  0–15knt. in  S  10-15 knt.

Dopoldan spijemo kafe in Aleš gre na sprehod do Pecorini di Mare, pomola na drugem koncu otoka. Tja hodi več kot uro, nazaj pa, ko odkrije mulatiero  ( ozko pot, ki so jo včasih uporabljali za osle) le pol tega časa in še lepše je po njegovem pripovedovanju. Pecorini je mirna vas v pripravi na sezono, priveza ni.
Lokalni ribiči v našem priveznem zalivu prestavijo eno jadrnico z boje zaradi prihoda trajekta in jo vozijo po zalivu, nismo počakali izhod pogajanj o vračilu ladje, je bilo pa zanimivo gledati, kaj vse si nekateri »lahko« dovolijo,…
Motoriramo do Saline, ogledamo si delo narave v zalivu Pollara , to je res lep in nenavaden zalivček, kjer so stopnice in hiške nekako vklesane v hrib – skalo.

Baje so na tej destinaciji snemali film »Il postino« Zgodba govori o ribiču, ki se odloči, da ne bo več ribič in postane poštar. Pošto dostavlja slavnemu čilskemu pesniku Pablu Nerudi, ki poštarju pomaga osvojiti srce lepe Beatrice. Za zanimivost; glavni igralec (Massimo Troisi) je prestavil operacijo srca, da bi lahko dokončal snemanje filma in dan po končanem snemanju je umrl. Žalostna zgodba…

Zopet malo presekamo in praznujemo, rojstni dnevi postajajo kar naporna stvar…

Ker piha, še močneje pa valovi si le s težavo ogledujemo pokrajino na otoku, tako za nameček navijemo še mrežo na propeler. Privežemo se v Santa Marini Salina in Mareta za kazen pošljemo čistit os.

Ugotovi da preveč pije, drugače je pa uspešen. Zvečer so nevihte in Mimi speče jagenjčka pod arkadami na pomolu, direktorji ladje mu delajo družbo. Ne ve se kaj so govorili, kaj so pili, čemu so se smejali in obrekovali, a jagenjček ni bil dober. Bil je Vrhunski!

ČETREK 22/05/2008

Pristanišče: SALINA
Izpluli: 10.00
Dnevna etapa: 12 n/m
Cilj poti: PANAREA
Pripluli: 14.00   Porabljen čas: cca 4 ure ;
Povprečna hitrost: 5 knt.
Posadka: »NAJBOLJŠA «
Piha: W-NW 10 knt.

Po jutranjih ritualih in sprehodih kupimo orade in brancine ter odmotorjadramo do 12 milj oddaljene Panaree.
Sidramo takoj za Punto Millanese, je prepovedano ampak so vsi tam. Tudi Čehi z rdečo jadrnico ki jih srečujemo povsod razen na Filicudiu.
Zopet popijemo pozdravno pijačo. Verjamemo, da se s tem zahvalimo Eolu, za dober veter. Niza ne smemo nikakor prekiniti, tudi, če nam zmanjka penine. Malo tudi pogrickamo…

Po dolgih pripravah se spravimo do obale.
Mare in Aleš obiščeta mesto vil italijanskega jetseta, za dva piva Messina dasta 16 €. Privatnika, ni kaj, ne pa mi drobne mravljice, ki nam je bilo dano ostati na plaži in se okopati, se pokrepčati z ananasom, da nadomestimo vitamine in ga poplakniti z rahlo pretoplim belim brizgancem. Smo pa mravljice videle oz. dobile nekaj, kar naši dve starosti nista ; čisto PRAVEGA POZEJDONA, ki je kar naenkrat  zrastel iz dna morja…

Ko prideta kapitana nazaj združno ugotovimo, da je najlepše v našem zalivu. Ker smo kompletni opravimo snemanje za OROPIRELLI. Zvečer na nedostopni  plaži skuhamo dobro lešado in opazujemo zvezde iz kokpita.

PETEK 23/05/2008

Pristanišče: PANAREA
Izpluli: 6.00
Dnevna etapa: 48 n/m
Cilj poti: STROMBOLI-TROPEA
Pripluli: 18.00     Porabljen čas: 12 ur ;
Povprečna hitrost: 6 knt.
Posadka: »NAJBOLJŠA «
Piha: W-NW 0-10knt.

Ob 6 Mare štarta proti Stromboliju, ostali se mu počasi pridružimo, ogledamo si meljišče lave proti morju Sciara del Fuocco. Fotografiramo, stegujemo vratove, če bomo slučajno zasledili, kaj lavi podobnega, rdečega, polzečega. Nič. Samo dim, ki se vije iz vrha.

Zasidramo se pred San Vicenzom. Privoščimo si ogled mesta. Malo se tudi izgubimo, če je to sploh mogoče v obmorski vasici z dvema vzporednima ulicama. Ugotovimo, da je vozniku byboata Jordanu zmanjkalo mešanice in ugotovimo, da je to vzrok naše razropljenosti. Problem hitro reši Jordan sam in kasneje se dobimo v lepem kavarnici z še lepšim razgledom nad zalivom. Nahaja se na trgu pred cerkvijo, zato jo najdemo vsi.

Ob 13.00 Dvignemo sidro in odplujemo proti Tropei.
Motoriramo celo pot po mirnem morju. Ob 17,30 smo na črpalki, kjer natočimo 120l in ob 18 na Giusepevo veselje na pomolu. Predamo ladjo brez težav in večer je klasičen, plaža, pivo, večerja v mestu.
Podatek: Iz Tropee je zvečer prekrasen razgled, ob jasnem vremenu se vidi bojda vse do Strombolija. Imajo fantastičen sladoled, mmmm….

SOBOTA 24/05/2008

TROPEA; RIM ; SLOVENIJA
Ob 7.00 vstanemo, opravimo jutranjo higieno, počistimo ladjo in ob 9.00 se spravimo v kombi ter juriš – iskat cuccuncine in kapre do Pizzo Calabre. Ker jih ne dobimo, si ogledamo mestece popijemo caffe, pokupimo kar se nam pač zdi ( čebulo, marmeladke, paradižnike secce…) in po zagužvani cesti oddrvimo proti Rimu. Dogovorimo se, da si ogledamo Tivoli ( Mimijev predlog). Po knjigah, ki jih premoremo vidimo, da nas tam čakajo nekakšni vrtovi in Hadrianova vila.

Hadrijan (24.01.76 – 10.07.138)
rimski cesar

Njegovo polno ime je bilo Publus Aelius Hadrianus. Rodil se je 24. januarja leta 76    najverjetneje v Rimu. V svoji mladosti je gojil ljubezen do kulture Helenov, zato si je pridobil vzdevek “Graeculus” oziroma “The Greekling.”
Po očetovi smrti ga v skrbništvo vzameta očetov prijatelj Acilius Attianus in očetov bratranec Trojan. Razmerje med Hadrianom in Trojanom še vedno poraja nekaj domnev in ugibanj. Kmalu po tistem, ko je njegov skrbnik Trojan postal cesar, se je Hadrijan poročil. Njegova žena je bila komaj trinajstletna deklica Sabina. Poročena sta bila iz političnih razlogov, zato v njunem zakonu ni bilo veliko ljubezni. Sabina se je tudi odločila, da s Hadrijanom ne bosta imela otrok.
V življenju je Hadrijan počel marsikaj. Pridružil se je vojakom in  kmalu postal cenjen in spoštovan general. Na enem izmed mnogih pohodov s svojo vojsko je spoznal Antinousa. Vzel ga je s seboj na svoj dom, kjer je bil njegov suženj. Fant pa je kmalu postal ljubezen njegovega življenja. V njegov spomin je dal Hadrijan izdelati nešteto doprsnih kipov in slik z njegovo podobo in ga dal upodobiti celo na kovancih. Antinous je bil poosebljanje lepote v vsej svoji veličini. Bil je izjemno  inteligenten, bistroumen ter dober lovec in seveda atlet.

Hadrijan je bil strasten zbiratelj dragocenosti.V svoji vili je imel Hadrijan polno dragocenih zbirateljskih predmetov s potovanj in nedvomno je bil zadovoljen z Antinousovim izgledom. Antinousova smrt je zavita v skrivnost, saj ni čisto jasno, kaj se je zgodilo. Hadrijan je opisal njegovo smrt kot nesrečo. Padel naj bi namreč v Nil z njune ladje. Po njegovi smrti je Hadrijan v Egiptu poimenoval mesto ki je nosilo Antinousovo ime.
Hadrijan je sicer v življenju veliko dosegel, med njegovimi večjimi dosežki sta Hadrijanov zid in Hadrianov mavzolej. Sicer pa se je postopoma odtujeval od ljudi in včasih kar izginil za nekaj mesecev ali celo let. S Hadrijanovim staranjem in slabšanjem njegovega zdravstvenega stanja pa je prišlo na dan aktualno vprašanje nasledstva. Ker svojih otrok ni imel, je posvojil in kot dediča imenoval Antoniousa Piusa (ja, še en Antonious). Kmalu po imenovanju svojega naslednika, se je še bolj osamil in 10. julija 138 naredil samomor. Kljub temu, da je bil eden izmed večjih rimskih cesarjev, je bila njegova smrt za javnost velik oddih, saj ni bil zelo priljubljen.
Arheologi še niso zaključili s svojim delom, vendar smo nad tem, kar smo videli, zadovoljni: zid, grško gledališče, licej, akademije, terme,…

Ogledamo si torej Hadrianovo Vilo, pojemo pizzo, prevozimo še tistih »nekaj« kilometrčkov, v Komnu odložimo Jordana in smo v nedeljo ob 5 zjutraj v Ljubljani , v hišni postelji pa vsi kakšno urco kasneje.